»Mami, a Božiček obstaja?«

Kaj bi bilo najbolj primerno?

Mnenja staršev so zelo deljena. Nekateri starši se zelo trudijo, da otroci čim dlje verjamejo v obstoj dobrega moža (naj je to Miklavž, Božiček ali dedek Mraz – ali pa kar vsi trije). Mnoge starše pa skrbi, da je pripovedovanje takšnih izmišljenih zgodb neke vrste laganje. Zdi se jim trapasto, da se morajo pretvarjati, da je dobri mož resnična oseba. Ob tem lahko hitro dobimo občutek, da zlorabljamo otrokovo zaupanje. Spet drugi zagovarjajo, da otroci morajo verjeti v čarobnost in da so domišljijski svetovi pomemben del odraščanja. Igrivost, vera v dobro, v solidarnost in pomoč so seveda lahko dobre popotnice za prihodnost.

Komentar Amber Hatch:

»Nič ni narobe, če je to igriv pogovor, v katerem se je oče s sinom šalil. Toda če je mislil resno, ga lahko razumemo kot zaviranje otrokove naravne radovednosti – ta oče mogoče misli, da mora za vsako ceno ohraniti mit o Božičku, kakor dolgo bo šlo. Vendar menim, da v tem primeru ni zares pozoren na sinove trenutne potrebe. Namesto da bi videl, kaj se v sinovem svetu dogaja v tem trenutku, je osredotočen na svojo lastno predstavo o tem, kakšno naj bi bilo otroštvo.

Lahko pa gre tudi za neko obliko tekmovalnosti. Oče pridobiva točke s tem, da učinkovito prelisiči sina. Toda če hočemo, da imajo otroci občutek, da nekaj obvladujejo, se morajo sami odločiti, kdaj bodo prevzeli neko prepričanje ali ga opustili.«

Kaj se dogaja v otrokovi glavici?

Naloga starša je, da otroke podpre na stopnji, na kateri trenutno so. Morda ravno uživajo v igrivem domišljijskem svetu, v katerem je veliko čarovnije, lahko pa so v fazi »raziskovanja in dvoma« in (se) radovedno preizprašujejo, kako deluje svet.

Hatcheva v knjigi z nami deli tudi čisto osebno izkušnjo z lastno hčerko: »Ko se je moja hči pod vplivom popkulture vse bolj spoznavala s podobo Božička, sem se odločila, da ji ne bom uničila iluzije, čeprav sem se obenem izogibala neposrednim lažem. Na vprašanja o njem sem ji odgovarjala takole: 'Nekateri ljudje menijo, da se vozi s sanmi, ki jih vlečejo severni jeleni. V knjigah piše, da se spusti po dimniku. Ali misliš, da je to res? Kako pa misliš, da to naredi?'« S takšnim pristopom je mama hčer povabila k ustvarjalnemu razmišljanju in jo spodbudila, da se na podlagi trenutnega poznavanja sveta sama odloči, kaj bo verjela in kaj ne. Ugibali, razmišljali in sanjarili sta lahko tudi skupaj. Hatcheva je prepričana, da je njena hči pri petih letih in pol že vedela, da je Božiček izmišljen, vendar se je odločila, da verjame vanj. Nekako tako, kot si je dopovedovala in se igrala, da so žive njene plišaste živali.

Odločitev je otrokova

»Če želimo spodbujati otroško domišljijo in hkrati otrokom dati priložnost, da v nekaj verjamejo, potem jim moramo omogočiti, da se odločijo, v kaj bodo verjeli. Če jim božično (ali katerokoli drugo) čarovnijo predstavimo kot dejstvo, potem to ne bo vključevalo ne vere niti domišljije,« še zapiše Hatcheva. Zato opazujmo otroka, pripovedujmo, raziskujmo, sprašujmo se skupaj z njim, opazujmo svet, iščimo čarovnijo in s tem se nam bodo odpirali čudoviti domišljijski svetovi, ki blažijo ostre robove našega realnega sveta.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.